Naročila so se v zadnjem času povečala, vendar to vsaj na intenzivnost mojega dela nima direktnega vpliva. Ker je povečano število naročil posledica slabe organizacije dela, nima prav nobenega smisla, da povečam svoj tempo dela.
Delavcev na oddelku je ta trenutek približno polovico manj kot ob odprtju, zato se tudi povečuje število naročil na posameznega delavca, saj nam preprosto primanjkuje približno deset do petnajst parov rok. Zato so zadnje čase pogoste tudi prostovoljne delovne nedelje. Mnogi jih sicer izkoristijo kot priliko za nekaj dodatnega zaslužka, vendar to pomeni, da lahko delajo tudi do enajst zaporednih dni brez počitka. Na dolgi rok to seveda prinaša tudi več bolniških odsotnosti in posledično še manj ljudi na oddelku. Skratka, obliži na rano, ki ves ta čas vztrajno gnije.
Moje počutje in zdravje se vztrajno poslabšujeta. Ker je postala skoraj stalna praksa, da delamo tri sobote na mesec, imamo redko dva dni počitka v kosu. En prosti dan na nekaj dni (če delaš v soboto, imaš prost en drug dan v tednu) pa ne služi nobenemu počitku, saj prvo polovico potrebuješ, da prideš k sebi, potem pa že lahko začneš razmišljati o delovnem dnevu, ki te čaka. Predvsem so problematični tedni, ko delam v soboto do 21. ure zvečer, nedelja je prosta, nato pa začnem v ponedeljek zjutraj ob 7. uri. Seveda bi se dalo tudi to težavo rešiti dokaj enostavno, če bi nadrejeni bolje pripravljali urnike, za kar pa kljub pritožbam glede sobot ni posluha.